SOCIALNE INOVACIJE KOT NOV TIP KOLEKTIVNEGA DELOVANJA

Povzetek. Socialna inovacija (SI) je sodoben pojav, kateregaznačilnost je prizadevanje za neko izboljšavo napodročju blaginje, in to z vzpostavitvijo novih povezavmed akterji iz različnih sektorjev. Cilj člankka je na podlagiobsežne in raznovrstne literature poiskati nastavkeza razumevanje SI v dveh teorijah. Pokažemo, kako jepo strukturacijski teoriji SI možno konceptualizirati kotobliko kolektivnega delovanja, po teoriji kompleksnostipa kot obliko samoorganizacije. Nadalje izpostavimodva mehanizma, ki sta po obeh teorijah pomembnaza vznik in obstoj kolektivnega delovanja in – kotpokažemo – celo konstitutivnega pomena ob soočanjus tveganji in ovirami, ki so specifične za SI. Prvi je skupnoučenje in pridobivanje znanja, vitalno pomembenza ohranjanje kohezivnosti akterjev ob srečevanju znovim in neznanim. Drugi je decentralizirano vodenje,ki s specifičnimi veščinami omogoči premoščati razlikev znanju, načinu dela in organizacijski kulturi medrazličnimi akterji. Pomen teh mehanizmov in vlogo javnegasektorja pokažemo na dveh primerih SI: »skupnostprakse« in »živi laboratorij«.