Na »začasnem« delu v Nemčiji

Prispevek oriše odnos Jugoslavije do ekonomskih izseljencev v času socializma in njegove spremembe skozi desetletja. Ekonomsko izseljevanje se je vztrajno povečevalo od sredine petdesetih let 20. stoletja in vrhunec doseglo v začetku sedemdesetih let, Zvezna republika Nemčija pa je bila za izseljence najbolj priljubljena destinacija. Po eni strani je bilo ekonomsko izseljevanje znak odpiranja socialistične Jugoslavije, po drugi pa je kazalo na strukturne pomanjkljivosti njenega gospodarstva. Odnos Jugoslavije do ekonomskih izseljencev je bil drugačen kot do drugih kategorij izseljencev. Čeprav jih ni štela za sovražne socialistični ureditvi, jih je budno spremljala, saj je videla možnost, da zapadejo pod vpliv politične emigracije ali v tujini spremenijo politični nazor. Začetno odklonilno mnenje do ekonomskega izseljevanja se je v šestdesetih letih z naraščanjem števila izseljencev spremenilo. Država je začela izpostavljati skrb za delavce v tujini, hkrati pa je želela čim bolj nadzorovati migracijske tokove, a se je pri tem soočala z organizacijskimi težavami. Ekonomske selitve je vedno štela le za začasne, čeprav se mnogi niso vračali.