»Kaj naj storim v slučaju, da naši častiti zadružniki ne bodo hoteli povišati deležev?«

Članek se ukvarja s konflikti v Prvi žebljarski in železo – obrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici v letih 1924 – 1927. Zadruga je bila sprva organizirana kot običajna delniška družba, vendar se je zaradi nezainteresiranosti lokalnih podjetnikov že pred prvo svetovno vojno približala načelom Krekovega – Raiffeisnovega zadružništva. Razvoj podjetja v delavsko produktivno zadrugo je dosegel vrh v letu 1922, ko so vsi člani za glasovanje na občnih zborih pridobili pravico enega glasu ne glede na število vplačanih deležev. Bolj demokratični princip delovanja zadruge se je v času dolžniških težav in boja s konkurenco za vodstvo izkazal kot ovira, iz česar so izšli številni konflikti. V tem pogledu je namen članka opozoriti na idejne in praktične probleme socialnega katolicizma, zlasti njegovega poskusa preseganja kapitalizma.