Slovenci, Jugoslavija in začetek vojne

Po oblikovanju Banovine Hrvaške 26. avgusta 1939 so se jeseni 1939 v katoliškem taboru, ki je v Dravski banovini – jugoslovanski Sloveniji imel absolutno oblast, začeli pripravljati na vzpostavitev posebne Banovine Slovenije. V vprašanje državnopravne emancipacije v Kraljevini Jugoslaviji so se leta 1939 poglobili tudi v opozicijskem ljudskofrontem gibanju. Narodni demokrati, krščanski socialisti in komunisti so oblikovali tri zelo določne, izvirne in radikalne avtonomistično-federalistične narodne programe. Ob narodni so bile na Slovenskem poudarjene tudi idejnopolitične opredelitve. V katoliškem taboru so zaostrili ideološki boj ne le proti liberalizmu, temveč posebej proti socializmu in komunizmu. Obenem je v njem prišlo do cepitve, saj so krščanski socialisti s katoliško politiko pretrgali vse vezi. Ideološko stališče večinskega dela katoliškega tabora so leta 1939 izrazili na VI. Mednarodnem kongresu Kristusa Kralja 25. do 30. julija 1939 v Ljubljani z zahtevo po nujni katoliški obnovi. Živo je bilo narodnoobrambno gibanje, ki je spodbujalo povezovanje ljudi, društev in organizacij ne glede na politično pripadnost zaradi obrambe pred zunanjo nevarnostjo fašističnih držav in v boju zoper hitlerizem. Leta 1939 je izšel tudi znani Spominski zbornik Slovenije, Univerza v Ljubljani je praznovala dvajsetletnico obstoja, Antonu Korošcu pa so ob tem podelili naslov častnega doktorja prava. Leta 1939 je postal tudi častni ljubljanski meščan. Vojna in bojazen, za marsikoga že prepričanje, da Jugoslavije ne bo obšla, so ob pričakovanju demokratičnih sprememb v državi, ideoloških in političnih razhajanjih ter odločenosti braniti Jugoslavijo spremljali Slovence po začetku druge svetovne vojne 1. septembra 1939. Ko je novi svetovni spopad dobro leto in pol kasneje vase potegnil celotni slovenski narod ter njegovo idejno in socialnopolitično zaznamovanost, sta nastopila najtežja zgodovinska preizkušnja Slovencev in v njej njihovo srečanje samih s seboj.