Izvršilna oblast na Slovenskem pred zlomom dvojne monarhije

V (cislajtanskih) deželah, kjer so prebivali Slovenci, je bilo mesto deželnega predsednika (z izjemo Slovencem naklonjenega Andreja Winklerja na Kranjskem med leti 1880-92) vse do razpada monarhije v nemških (oziroma v Primorju v italijanskih) rokah. Podobno je bilo z avtonomno deželno oblastjo; zgolj Kranjska, ki jo je Taaffejeva vlada priznala za edino večinsko slovensko deželo, je imela od 80. let naprej slovensko večino v deželnem zboru, od leta 1888 pa je bil tudi deželni glavar dokončno iz slovenskih vrst. Po razpadu monarhije je edino kranjski deželni zbor (oziroma njegovo poslopje) ostal na Slovenskem, medtem ko so ostala deželna mesta ostala zunaj slovenskih oziroma jugoslovanskih meja. Tako se je zgolj kranjski deželni odbor, ki bo v prispevku podrobneje analiziran, leta 1918 soočil s predajo oblasti novi državi.