Gluhonemnica v Ljubljani v prizadevanjih za razširitev zavoda v obdobju med obema vojnama

Prispevek se osredotoča na problem prostorske stiske ljubljanske gluhonemnice v obdobju med obema vojnama. Zavod, ki je ob današnji Zaloški cesti odprl vrata leta 1900, je bil grajen le za 50–60 otrok. Postopoma se je to število večalo in v šolskem letu 1939/40 doseglo že 136 otrok. Gluhonemnica je morala vsako leto zavrniti več kot polovico prijavljenih otrok, za težje učljive gluhoneme otroke pa sploh ni bilo prostora. Ti so ostajali v breme občin in staršev. Ta situacija je spodbudila ljubljansko gluhonemnico k intenzivnim prizadevanjem za razširitev zavoda. Problem gluhonemnice je bil prisoten na sejah ljubljanskega oblastnega odbora in banskega sveta ob obravnavi vsakoletnih proračunov. Rešitev problema so našli šele na pragu druge svetovne vojne. Zaradi okupacije Slovenije je niso izpeljali v praksi.