(Re)standardizacija v primežu nacionalne identitete: primer hrvaškega, srbskega, bosanskega in črnogorskega jezika

V procesu jezikovne standardizacije imajo med različnimi funkcijami ključno vlogo funkcija združevanja, funkcija razdruževanja in funkcija prestiža. V prispevku je v središču pozornosti funkcija razdruževanja, ki zahteva redefiniranje statusa standardnih jezikov, pri čemer ima pomembno vlogo tudi politika. V takih primerih lahko pogosto govorimo o procesu restandardizacije ali, z drugimi besedami, o preoblikovanju jezika, ki je že standardiziran, vendar na nekoliko drugačnih temeljih. Rezultate takega procesa prikažemo v štirih jezikih naslednikih nekdanje srbohrvaščine, tj. hrvaščini, srbščini, bosanščini in črnogorščini, ki so bili po razdružitvi deležni različnih (potrebnih in nepotrebnih) jezikovnih sprememb (posebej na leksikalni in glasoslovni ravni) z izjemno simbolno vrednostjo. Vzroki za spremembe so tako zunanji (nova družbeno-politična ureditev), kot notranji (spremenjen odnos do sosednih standardnih jezikov, večje zanimanje za jezikovna vprašanja, strankarsko delovanje posameznih jezikoslovcev v okviru različnih inštitucij ipd.), v obeh primerih pa tesno povezani s političnimi strukturami.