Glasboslovni instrumentarij v času premen znanstvenih obrazcev

Prispevek obravnava položaj  glasboslovne  stroke in njenih orodij glede na zapletenost konteksta (širšega, t.i. stvarnosti in ožjega, strokovnega), v katerem ji je delovati in napredovati. Kot ovire (tako za umetniško delo kot za oblikovanje znanstvene disciplinarne matrice) izpostavlja razsrediščenost naravnega okolja, v katerem ni zaslediti enovitejšega nazora, obstoj različnih, posamičnih kontekstov in, posledično, izločenih teoretičnih polj. Tudi glasboslovje zajemajo procesi dehomogenizacije, izgube zgodovinskega spomina in konstruiranja problemov, ki ne izhajajo iz vitalnih nalog stroke. Včerajšnjo estetsko refleksijo, v kateri se prežemata teoretična bit znanosti in estetska bit umetnosti, danes nadomešča komaj pregledna ponudba teoretičnih sistemov, modelov, analitičnih metod. Teorije se ukvarjajo druga z drugo, bolj kot s fenomeni, ki naj bi jih razlagale. Pri tem se pogosto prezrejo  tiste teoretične podmene in zasnove, ki so vkomponirane v glasbeno delo in v njem presnovljene. Teorija pogosto sama gradi tako nalogo kot tudi instrumentarij za njeno razreševanje. Tudi muzikologija vse bolj postaja avtoreproduktivna in avtoreferencialna znanost. Perspektive? Na svoji nadaljnji poti bo gotovo morala ponovno najti pot do prvotnega, organskega glasbenega impulza, ki naj bi vodil misel o glasbi. Oprla naj bi se tudi na novopridobljeno pravico  do osebnega  odzivanja  na pojave, do interpretacije kot temeljnega glasbenega operativnega načela, celo do znanstvene avanture kot posledice silovite osebne izkušnje z umetnostjo. Vendar se dvom v možnost ponovne vzpostavitve trdnejšega referenčnega sistema in enovitejšega pogleda na celoto zdi še nadalje upravičen.