Kompozicijske zasnove v slovenski instrumentalni glasbi zadnje četrtine 20. stoletja

Razglasitev postmodernosti za nekakšno »uravnavajočo idejo« sodobne kulture je – skupaj s prepričanjem o »nepreglednosti« umetniških hotenj – ustoličila stališče, da je sodobni skladatelj neizogibno primoran k predrugačevanjem preteklih kompozicijskih praks. Razlog temu je dejstvo, da je ideologija Novega, tako značilna za glasbeno zapuščino 20. stoletja, izgubila nekdanjo ostrino. Zdi se, da ta domala nevprašljiva poteza sodobne skladateljske prakse temelji na podmeni o manku skupnega obzorja meril. Problematika »postmoderne nepreglednosti« je bolj priča družbene perpleksnosti kakor pa znamenje kompozicijskih značilnosti. Gre namreč za vprašanje miselne drže: kaže pojmovanje glasbene postmodernosti kot »tisočerih soobstoječih ogledal« razumeti kot nov, splošno uveljavljen zgodovinopisni korektiv ali kot begajoči konec nekoč domnevno homogenega razvoja kompozicijske preteklosti? Vendar to vprašanje presega okvir tega prispevka, osredotočenega na kompozicijski aparat. Zato bi želel pretresti utemeljenost omenjene podmene predvsem z ozirom na simfonično glasbo, značilno za zadnji desetletji 20. stoletja na Slovenskem.