
Inkoherentni nedoločniški polstavki v podnapisih
Author(s) -
Teodor Petrič
Publication year - 2010
Publication title -
linguistica
Language(s) - German
Resource type - Journals
SCImago Journal Rank - 0.134
H-Index - 1
eISSN - 2350-420X
pISSN - 0024-3922
DOI - 10.4312/linguistica.50.1.197-208
Subject(s) - physics
Bei der Untertitelung von Filmen hat der Übersetzer häufiger zeitliche und räumliche Erfordernisse zu berücksichtigen als in den meisten anderen schriftlich umgesetzten Übersetzungskontexten. Bei hohem Informationsfluss im gesprochenen Ausgangstext ist der Untertitler dazu gezwungen, redundante Informationen zu unterdrücken. Gemäß unserer Arbeitshypothese versucht der Untertitler oft kürzere Ausdrucksweisen zu verwenden, die ihm die Aussparung von redundanten Inhalten erlauben, jedoch vom Standpunkt des Lesers derartige Konstruktionen markierte Ausdrucksweisen darstellen, da diese die Rekonstruktion ausgelassener Bedeutungseinheiten erfordern. Der Leser kann die Satzbedeutung (d.h. seine Semantik oder Intention) besser verstehen, wenn der Untertitler weniger markierte (d.h. natürlichere) Konstruktionen verwendet. In unserem Experiment wurde nun die Komplexität der Untertitel vom Standpunkt des Lesers überprüft. Unsere Testpersonen erhielten die Anweisung, Untertitel mit markierten Konstruktionen (hier: Infinitivsätze) und solche mit entsprechenden weniger markierten Konstruktionen (hier: finite Nebensätze) zu lesen. Die Einteilung der Testpersonen in zwei Gruppen erlaubten es, eine bestimmte Satzbedeutung in zwei Varianten zu präsentieren, und zwar mit hilfe der markierten Ausdrucksweise oder mit der weniger markierten Ausdrucksweise. Das Verständnis eines Untertitels, der eine markierte oder weniger markierte Konstruktion enthielt, wurde mit hilfe einer anschließenden Frage zum Inhalt des jeweiligen Untertitels überprüft. Gemäß unserer Arbeitshypothese waren beiden Testpersonen höhere Fehlerquoten und längere Reaktionszeiten zu erwarten, wenn ein Untertitel eine Konstruktion enthielt, die die Aussparung eines redundanten Satzinhalts ermöglichte, und vom Standpunkt des Lesers markierter war.Pri podnaslavljanju je prevajalec prostorsko in časovno bolj omejen kot pri večini drugih načinov pisnega prevajanja. Če je pretok informacij v izhodiščnem slušnem besedilu zelo velik, je podnaslavljalec prisiljen tehtati, katere vsebine so bolj predvidljive in zato pogrešljive. Naša delovna domneva predvideva, da podnaslavljalec v primeru velikega pretoka informacij skuša zmanjšati količino jezikovnih izrazov z uporabo krajših zgradb, ki mu omogočajo izpust bolj predvidljivih stavčnih vsebin, vendar so take zgradbe za bralca bolj zaznamovane, ker od njega zahtevajo smiselno dopolnjevanje vsebin. Sprejemnik besedila lažje razume pomen povedi (t. j. stavčno vsebino in/ali namen povedi), če jo tvorec besedila posreduje z manj zaznamovanimi ali naravnejšimi (razvidnejšimi, ikoničnejšimi, tipsko ustreznejšimi, prototipičnejšimi, . ) jezikovnimi sredstvi. V eksperimentu preverjamo zapletenost podnapisov s stališča bralca. Preskusne osebe preberejo podnapise, ki vsebujejo zaznamovane zgradbe (nedoločniške polstavke), in take podnapise, ki vsebujejo ustrezne manj zaznamovane zgradbe (odvisne stavke z osebnimi glagolskimi oblikami). Preskusne osebe so razdeljene na dve skupini, jezikovno gradivo pa tako, da je neka stavčna vsebina za eno skupino izražena na prvi način (zaznamovano), za drugo skupino pa na drugi način (manj zaznamovano). Razumevanje podnapisa z zaznamovano ali manj zaznamovano jezikovno zgradbo preverjamo z vprašanjem o vsebini podnapisa. Po naši delovni domnevi se odzivni čas odgovora podaljšuje, če podnapis vsebuje jezikovno zgradbo, ki omogoča izpust predvidljivih stavčnih vsebin in je zato s stališča bralca bolj zaznamovana