Odrasli se učimo z delovanjem

Prispevek obravnava vprašanje učenja z delovanjem. Vsi, ne le odrasli, se učimo z delovanjem. Pomembno pa je, kako svoje delovanje interpretiramo, kako ga osmišljamo. Že J. Dewey, pragmatik in eden prvih teoretikov izkustvenega učenja, poudarja, da je izkušnja bistvo vsakega učenja. Pomembno mesto v njegovi teoriji ima želja, ki se paradi, kadar impulz oziroma nagib ni takoj uresničljiv. Temu sledita opazovanje in razmišljanje na podlagi že pridobljenih znanj in presojanje, ki vodi k načrtu za akcijo, torej k novim izkušnjam. Priprava načrta zahteva določitev ciljev. To pa še ne pomeni, da bi vsakršno delovanje nujno zahtevalo vnaprej podrobno opredeljene cilje. Tako na primer teoretik »Učenja z dejavnostjo« D. Schon trdi, da je naša civilizacija zastrupljena s tehnično-racionalnim razmišljanjem; za vsakršno delovanje naj bi vnaprej imeli natančno izdelan načrt. Izvedba načrta naj bi bila potem le še tehnično opravilo. Načrt je pomemben, vendar mora biti posameznik dovolj prožen, da ga je pripravljen dopolnjevati in prilagoditi novim razmeram. Sprejemljivost za nova spoznanja pomeni tudi, da si upamo vstopiti v nove izkušnje in na nova področja delovanja ter sprejeti nepričakovana in nenačrtovana razmišljanja, ki niso vselej skladna z dosedm imi. Šele to ustvarja kognitivno disonanco, miselni konflikt, osnovo za razmišljajoče učenje. To pa ne pomeni zgolj samostojnega izobraževanja s pisnimi ali elektronskimi viri ali pasivnega sprejemanja znanstvenih razlag o svetu in človeku, temveč zahteva nove pristope in oblike izobraževanja odraslih. Takšne, ki spodbujajo in gojijo nenehni dialog med novimi znanstvenimi spoznanji ter izkušnjami in subjektivnimi spoznanji ljudi v njihovem življenjskem prostoru. Izobraževanje torej, ki ne paralizira, temveč spodbuja iskanje znanj in rešitev za probleme ljudi.