Od psihologije k sociologiji učenja

V prispevku je predstavljena teorija umeščenega učenja, ki obravnava učni proces iz najširšega zornega kota. Ta teo­rija je del kognitivno-konstruktivističnega pojmovanja učenja, ki obravnava posame­znika kot družbenega akterja, učenje kot del družbene prakse in »Veljavno obrobno udeležbo« kot proces, v katerem učenje poteka. Te tri razsežnosti so za razumevanje učenja v izobraževalnem procesu izredno pomembne. Učenje tako ni le izoliran notranji proces sprejemanja informacij, ampak je hkrati tudi del širših in kompleksnih interakcij. Na kakovost teh interakcij vplivajo posameznikove osebne izkušnje in značilnosti socialno-kulturnega okolja, v katerem ta deluje. Iz tega izhajata dve spoznanji: a) učenje ni le pridobivanje znanja, ampak tudi oblikovanje identitete, vrednot ipd.; b) najpomembnejši de­ javnik motivacije za učenje je socialna klima, v kateri poteka učenje.