Open AccessThis paper brings data on Old Chinese and Old Japanese together in order to conduct an investigation into event-framing strategies. Old Chinese consists of a monosyllabic root with five constituents that express the path: (a) particle, (b) incorporated noun, (c) preverb, (d) verb root, and (e) complement. Verb framing, satellite framing, and equipollent framingare all found in the data. Crucially, before the birth of disyllabic word roots and verb compounding in the Late Han Dynasty, verb framing seems to have been the main pattern. Throughout the transformation of the Chinese language, the use of incorporated nouns and preverbs denoting the path has declined, with the remaining particles serving motion events. This contributes to the contention that contemporary Chinese is a satellite-framed language. Meanwhile, verb complements emerged and played the main role in non-motion events. In terms of Old Japanese, all three event-framing patterns have been observed. Moreover, the path is denoted via three means: prefix, auxiliary, and verb compounding. Among them, verb compounding appears to play the most significant role. These distinct event-framing patterns both intralinguistic and crosslinguistic are based on the diversity of lexical resources of motion/non-motion event framing and preferences for event-encoding options by selecting different lexical resources.
Članek proučuje strategije uokvirjanja dogodkov na osnovi gradiv iz stare kitajščine in japonščine. Staro kitajščino sestavlja pet tipov enozložnih korenov, ki izražajo sled: (a) členek, (b) inkorporirani samostalnik, (c) predglagol, (d) glagolski koren ter (e) dopolnilo. V gradivu je mogoče najti uokvirjanje s pomočjo glagolov, uokvirjanje s pomočjo satelitov kot tudi uokvirjanje s pomočjo obojih (equipollent framing). Kar je pomembno, pred rojstvom dvozložnih besednih korenov in sestavljenih glagolov v obdobju Poznega Hana je kot kaže kot glavni tip prevladovalo uokvirjanje s pomočjo glagolov. Skozi ves proces preoblikovanja kitajskega jezika je raba inkorporiranih samostalnikov za izražanje sledi in predglagolov za izražanje načina nazadovala; ostali členki so služili za izražanje dogodkov povezanih z gibanjem. Vse to je prispevalo k mnenju, da je sodobna kitajščina jezik, ki temelji na uokvirjanju s pomočjo satelitov. Nasprotno pa so se glagolska dopolnila pojavila in igrala glavno vlogo v dogodkih, ki niso povezani z gibanjem. V okviru stare japonščine so bili opaženi vsi trije tipi uokvirjanja. Sled se povrhu izraža s pomočjo treh sredstev: predpon, pomožnih glagolov in sestavljenih glagolov. Ti razločni vzorci uokvirjanja dogodkov, tako znotraj enega jezika kot medjezikovno, temeljijo na raznolikosti leksikalnih sredstev za uokvirjanje dogodkov, tako tistih, ki so povezani z gibanjem, kot tistih, ki niso, ter na prednostnem redu pri izboru različnih leksikalnih sredstev za kodiranje dogodkov.