Izumrtje in ponovljivost konca: Wells, Cuvier, Nietzsche

Prispevek se nameni raziskati stik med literarno imaginacijo konca sveta, kot je ta upodobljen v H.G. Wellsovem znanstveno-fantastičnem romanu Časovni stroj in konceptom izumrtja, idejo francoskega naturalista Georgesa Cuvierja, ki na prelomu 19. stoletja oblikuje tezo o strukturi sveta, ki ima vase vgrajen konec kot elementaren gradnik svojega naravnega ustroja. Časovnega potnika v Wellsovem romanu v daljno prihodnost žene obsesivna želja po uzrtju usode sveta. Sreča jo na obali že mrtvega morja, kjer ga pričaka podoba umirajočega sveta, tihega in odetega v rdečo luč trajnega sončnega zahoda. Cuvier se po drugi strani s koncem sveta sreča kot bralec sledi tiste zgodovine, kot jo pripoveduje naravni svet skozi svoje plastenje in nalaganje. Znotraj teh plasti Cuvier prepozna momente repetitivnih prekinitev, ki so v veliki naravni zgodovini pustili za seboj ne samo cele vrste in rodove, temveč vključno z njimi tudi cele svetove. Ključno vprašanje je tako status konca, ki ga bomo obravnavali znotraj mehanizma vrnitve in ponovitve.