Objektivnost v krizi

Članek obravnava ponavljajoči se diskurzivni mehanizem, prek katerega se sodobne družbe odzivajo na pojavitev krize. Ko so soočene s presežkom objektivnosti, ki ga proizvede kriza – naj gre za globalno ekonomsko, begunsko, podnebno ali pandemsko –, se v diskurzu tvori dvokomponentni obrambni mehanizem, ki naposled tudi sam prevzame psevdo-objektivni status. V prvem koraku – potem ko je bila ovržen poskus neposredne negacije vznika krize – je kriza afirmirana s kompromisno konstatacijo njenega obstoja, ki izpostavi domnevno centralni uvid, ki ga je prinesla kriza; v drugem koraku je konstatacija dopolnjena s psevdo-objektivnim praktičnim pravilom. V primeru trenutne pandemije, ki je podrobno obravnavana v tretjem segmentu prispevka, je bilo praktično pravilo oblikovano kot politična generalizacija načela sorazmernosti. Ker slednje ni aplikabilno na osnovne dinamične principe pandemije in posledično ne more razrešiti krize, je bilo postopoma reducirano na minimum: moramo se naučiti živeti z virusom.