Postmetafizika osamosvojenega uma: Psihopolitika, povprečnost in resentiment

Članek se osredotoča na pojem resentimenta v povezavi s povprečnostjo, ki jo, skladno s tezo izhajajočo iz Nietzschejevega izvajanja, določa in oblikuje demokratična družbena ureditev. Navkljub vsem pozitivnim aspektom, ki jih slednja vnaša v prostor – nekoč omejen in obmejen z dometom centralne politične strukture – avtor skuša premisliti procese in mehanizme, ki bistveno določajo družbeno komunikacijo oziroma jo pretvarjajo iz vertikalne v horizontalno. Psihopolitika v tem kontekstu pomeni manifestacijo resentimenta na kolektivnem nivoju in reprodukcijo resentimenta kot jedrnega občutka, ki določa odnos med množičnim subjektom, torej povprečjem, in nad- oziroma podpovprečnimi subjekti, v demokratičnem procesu izravnavanja družbenih struktur na temelju široko sprejemljivih meril in določil morale normalnosti oziroma spodobnosti. Postmetafizični epistemološki okvir, ki osnovne koordinate črpa iz del Nietzscheja, Heideggerja in Sloterdijka, dopolnjuje metodi supra-historične genealogije in kulturne hermenevtike, s katerima avtor želi opozoriti na repetitivne kulturne vzorce, katerih psihopolitična moč ohranja resentiment kot bistveno sestavino demokracije, zlasti pa njeno utemeljenost na povprečnosti.