Vloga in pasti formalnega družbenega nadzorstva pri vključitvi priseljencev v lokalno skupnost

Današnji globalizirani svet zaznamujejo različne oblike mednarodnih migracij (delovne migracije, migracije študentov, migracije za združevanje družin, begunske migracije itd.). Ob porastu neoliberalnih pritiskov na posameznika, pritiskih na lokalno delavstvo na trgu dela, umikanju države iz polja zagotavljanja socialne varnosti in skrbi za prihodnost, povečanih eksistenčnih strahovih lokalnega prebivalstva, vzponu populizma in širjenja nestrpnosti – zlasti do priseljencev in etničnih manjšin, je policija temeljna (pogosto poslednja) institucija države, ki vstopa v odnos s priseljenci. Pri tem se policija znajde v pasti, ko si na eni strani prizadeva vzpostaviti zaupanje in sodelovanje s priseljenskimi skupinami (predvsem mladimi), na drugi strani pa – kot kažejo raziskave v tujini – je policijsko delo pogosto prežeto z nestrpnostjo, rasizmom, nekorektno obravnavo priseljencev, njihovih potomcev in drugih etničnih manjšin. Takšno delovanje deligitimira in onemogoča učinkovito policijsko delo, dodatno pa spodkopava zaupanje v državo in onemogoča tudi uspešno delovanje drugih institucij države pri integraciji priseljencev (npr. izobraževalnega sistema).