Medgeneracijsko sobivanje mladih in starih: medkulturna primerjava

V članku raziskujemo, kaj vpliva na podaljšano sobivanje mladih v skupnem gospodinjstvu s starši. Zanima nas, ali mladi menijo, da bi jim država z regulativnimi ukrepi morala pri osamosvojitvi pomagati. Izhajamo iz hipoteze, da bivanje mladih in starih v razširjeni družini ni pokazatelj dobrega medgeneracijskega sožitja in solidarnosti, ampak prej izraža širše družbene in kulturne procese, ki uravnavajo življenje vse družbe in posameznikov. Raziskava je potekala v treh različnih kulturnih okoljih – v Sloveniji, Srbiji in na Japonskem. Pokazala je, da si mladi, ki bivajo v skupnem gospodinjstvu s starši, čeprav se z njimi relativno dobro razumejo, želijo »na svoje«. Pri tem pričakujejo večjo pomoč države, ki bi z regulativnimi ukrepi in pravično porazdeljeno socialno pomočjo med »mlado« in »staro« generacijo vodila socialno bolj pravično in mladim družinam prijaznejšo stanovanjsko politiko. S tem bi se zmanjšal pritisk na družino in možnosti za napetosti v njej ter tudi za napetosti med državo in družino. Največjo stopnjo strinjanja izražajo Japonci, najnižjo pa Srbi. Med finančnimi viri za nakup stanovanja slovenski udeleženci izražajo največjo stopnjo strinjanja glede financiranja s kreditom, medtem ko srbski in japonski udeleženci računajo tudi na svoja finančna sredstva, kar pojasnjujemo kot značilen družbeni pojav medgeneracijskega prenosa lastninske pravice oziroma visoko izkazano pričakovanje za finančno pomoč s strani sorodnikov. Ugotavljamo tudi, da bistvena medkulturna razlika glede na mesečno porabo sredstev za reševanje stanovanjskega problema lahko kaže različna pričakovanja in možnosti vstopa udeležencev v lastniški nepremičninski fond oziroma samostojno gospodinjstvo