Dopolnilnik (pripovedkov prilastek) v slovenski skladnji

Kategorija povedkovega prilastka je v novejši slovenski slovniški literaturi (J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik I-IV) prikazana tako z oblikoslovnega kakor skladenjskega vidika, deloma tudi s stališča razmerja med jezikovnim sestavom in govorom (uvrstitev v povedi). S tem se nadaljuje slovniško izročilo, ki je bilo po Breznikovi Slovenski slovnici (1934) pretrgano s Slovensko slovnico štirih avtorjev. Ker je povedkov prilastek tako v SKJ kakor v Breznikovi slovnici obravnavan kot posebnost bodisi prilastka ali prislovnega določila, je razumljivo, da so številni tipi povedkovega prilastka ostali neomenjeni. Ker pa je povedkov prilastek izrazno sredstvo, ki ima zaradi svojih pomenskih in skladenjskih značilnosti posebno vlogo zlasti pri umetnostnih ubeseditvah (in je pojasnilo o njegovem funkcioniranju pomembno ne le za slovnico, ampak tudi za stilistiko), je treba njegovo problematiko nekoliko bolj obširno razgrniti.