Slovensko-hrvaški odnosi v Avstrijskem primorju v kontekstu „novega kurza“ hrvaške politike v letih 1903 – 1907

Prispevek osvetljuje slovensko-hrvaške odnose v Istri in Trstu in položaj v Dalmaciji v ključnem obdobju od konca „slogaštva“ na prelomu 19. in 20. stoletja pa do politike „novega kurza“ v prvem desetletju 20. stoletja. Ideološka razhajanja in različnost konceptov v slovensko-hrvaškem političnem taboru v prvih letih 20. stoletja, so privedla do ustanovitve Političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri, s katerim sta se območje in vpliv tržaške Edinosti v Istri precej zmanjšala, kljub temu pa se je slovensko-hrvaška solidarnost kazala tudi v naslednjih letih, zlasti ob dogodkih na Hrvaškem leta 1903. Toda, če je Edinost kljub določenim nasprotjem vzdrževala dobre odnose s političnimi prvaki iz hrvaškega tabora, saj je bil M. Mandić navsezadnje vse do leta 1905 predsednik Političnega društva Edinost, pa je v tem obdobju ob ustanovitvi Slovansko-latinske zveze (Pariz, 1904), zašla v huda nesoglasja z dr. Tresić-Pavičićem, dalmatinskim pravaškim politikom, pesnikom, pisateljem in urednikom lista Jadran. Znameniti „novi kurz“ hrvaške politike je kmalu segel po ideji o zvezi z Italijo, sicer bolj ali manj le z neuradnim iredentističnim gibanjem, vendar je kmalu zašel v položaj, ko ni šlo brez ozemeljskih popuščanj na račun Avstrijskega primorja, zlasti Trsta in zahodne polovice Istre. Krog okoli Edinosti, kjer je z letom 1906 prišlo v ospredje novo liberalnonacionalno vodstvo (Rybař, Gregorin, Slavik), je reagiral na različne načine, saj je čutil, da ga „novi kurz“ ne upošteva niti glede notranjepolitičnih vprašanj AvstroOgrske, po drugi strani pa sta zaostrena polemika z dr. Tresić-Pavičićem in aktivnost Slovansko-latinske zveze tržaško Politično društvo Edinost silila v skrajno previdnost in tolerantni odnos do istrskih Hrvatov oziroma njihovega Političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri, ki je sprva delovalo na območju hrvaške Istre, postopno pa je širilo območje svojega delovanja tudi na slovenski del Istre, kar je zlasti ob volitvah 1907 privedlo do določenih napetosti in nesoglasij. Istega leta je v brošuri Jugoslovanska ideja in Slovenci v odkrito polemiko proti hrvaškim pravaškim stališčem oziroma trditvam dr. Tresić-Pavičića, nastopil tudi dr. Henrik Tuma, ki je odklanjal vsako misel na državno mejo Italije vzhodno od Soče in Goriških Brd ter pri tem jasno opozoril, da gre za obstanek Slovencev kot enega izmed enakopravnih delov jugoslovanstva, brez katerega o pravem jugoslovanstvu ne more biti niti govora.